APRIL – MESEC KNJIGE

PRAZNOVANJE 2. APRILA, MEDNARODNEGA DNEVA KNJIG ZA OTROKE

Dragi bralci,

Upam, da ste zdravi in da čas v samokaranteni preživljate v družbi dobrih knjig.

Bliža se 2. april, mednarodni dan knjig za otroke. Letos bo praznovanje 2. aprila v vseh pogledih zelo posebno. Želimo si, da bi se s pomočjo dobrih knjig in spleta povezali in kljub trenutnim razmeram praznovali skupaj! ASDAS – ASD

Letošnji sponzor 2. aprila je Slovenska sekcija IBBY. Poslanico z naslovom Lakota po besedah je napisal Peter Svetina, plakat in vabilo-kocko je ustvaril Damijan Stepančič, oba sta nominiranca za Andersenovo nagrado 2020, spoštovane med strokovno publiko in priljubljena med mladimi bralci.

Pisatelj Peter Svetina je avtor številnih slikanic. Pred dvema letoma je bil gost na naši šoli, ko je obiskal bralne značkarje na zaključni prireditvi.

Vabimo vas, da doma poiščete kakšno njegovo knjigo, jo preberete, poiščete kakšne zanimive podatke o pisatelju Petru Svetini, preberete letošnjo poslanico z naslovom Lakota po besedah, lahko pa se pridružite bralno spodbujevalni akciji s knjigami Petra Svetina in Damijana Stepančiča, ki jo lahko najdete na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana, Pionirska knjižnica. Izberite si svojo najljubšo knjigo s seznama, preberite odlomek (ali pa kar celo knjigo)  in ga delite z nami – posnemite se in svoj posnetek delite na svojem facebook profilu, pri tem pa v objavi označite tudi Slovensko sekcijo IBBY.

Delite ideje za dobre knjige s svojimi prijatelji.

V teh dneh smo še posebej lačni besed, zato preberite letošnjo poslanico v razmislek:

POSLANICA OB 2. APRILU 2020
Peter Svetina
LAKOTA PO BESEDAH

V moji deželi konec aprila ali začetek maja ozelenijo grmi, ki jih kmalu nato naselijo zapredki metuljev. Kot vata ali kot sladkorna pena zgledajo, ličinke pa požirajo list za listom, dokler grmi niso videti popolnoma opustošeni. Ko se metulji razvijejo, odletijo, grmički pa kljub temu niso uničeni. Ob letu ponovno ozelenijo, spet in spet.

To je podoba pisateljice, podoba pesnika. Zgodbe in pesmi ju izjejo, izčrpajo ju, in ko so napisane, odletijo, odidejo v knjige, odidejo med poslušalce. To se ponavlja.

In kaj se zgodi s pesmimi in zgodbami?

Poznam fanta, ki so mu operirali oči. Dva tedna po operaciji je moral ležati le na desnem boku, potem še mesec dni ni smel brati, ničesar. Ko je po mesecu in pol prijel v roko knjigo, se mu je zdelo, kot da bi besede z žlico zajemal iz sklede. Kot da bi jih jedel, zares jedel.

In poznam dekle, ki je zdaj učiteljica. Pravi: Otroci, ki jim starši niso brali knjig, so siromašni.

Besede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nihče si z njimi ne bo napolnil želodca. So hrana za duha in dušo.

Kadar je človek lačen in žejen, se mu stisne želodec, osušijo se mu usta. Išče, kje bi lahko dobil vsaj kos kruha, skodelico riža, koruze, kakšno ribo ali banano. Bolj ko je lačen, bolj se mu oži pogled, ne vidi več drugega kot par grižljajev, ki bi ga nasitili.

Lakota po besedah se ne kaže tako, kaže se kot malodušnost, kot brezbrižnost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova duša premražena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili.

To lakoto potešijo pesmi in jo potešijo zgodbe.

Če tega doslej nismo počeli, je upanje, da se nasitimo?

Je. Fant bere, skoraj ni dneva, da ne bi bral. Punca, ki je postala učiteljica, bere zgodbe svojim šolarjem. Vsak petek. Vsak teden. Če kdaj pozabi, jo na branje spomnijo otroci sami.

Pa pisateljica in pesnik? Ob letu bosta ozelenela. In spet ju bodo izjedle zgodbe in pesmi, ki bodo kot metulji poleteli na vse strani. Spet in spet.